Amerikanizem - obsojen (Celotna enciklika papeža Leona XIII. o amerikanizmu)

Amerikanizem - obsojen

                 

Aleš Ušeničnik, 1899.

               

P. Hecker in amerikanizem

               
Nikakor ne mislimo omračiti spomina že nad deset let v Bogu počivajočega katoliškega duhovnika P. Hecker-ja. P. Izak Tomaž Hecker je bil blag, neumorno delaven, apostolski mož. Njegov namen je bil brez dvoma najboljši. Da je porasel iz njegovega dela in truda amerikanizem, tega je bila kriva njegova mladost, pa naša z liberalizmom prepojena doba.
                  
Izak Hecker se je rodil v New-Yorku 18. decembra 1. 1819. Oče, iz protestantovske rodovine, je bil popolnoma brez vsake vere, mati pa je bila po rodu luteranka, a je pozneje šla k metodistom. Od matere je dobil Izak nekaj verskih vtiskov. Ko je bilo Izaku sedem let, je moral pustiti šolo in iskati si kruha. Bil je izprva tekač v tiskarni nekega metodističnega lista, potem črkolivec, naposled pekarski pomočnik. Kmalu je izgubil vso vero, kar je je sploh z doma imel. Ostala mu je le neka čudna sanjavost, pa misel, da je poklican za veliko nalogo. Kot deček se je že spustil v delavsko gibanje in bil nekaj takega, kar so dandanes pri nas socijalni demokratje. Ves je gorel za enakost. Iz sočutja do živali se je zapisal med vegetarijance. L. 1834. se je seznanil z dr. O. Brownson-om. Brownson je bil nemiren duh. Dan za dnevom je menjal vero; proučil je vse moderne filozofe; občeval z vsemi mogočimi filozofi. Na Heckerja je naredil mogočen vtisk. Njegove ideje so si ga popolnoma osvojile. Brownson sam je vedno hitel naprej, po njem so ideje vrele, in umiril se ni prej, dokler ni prišel v katoliško cerkev. Ko pa se je umiril, je bilo v njegovi duši marsikaj drugače; misli so se izjasnile in izčistile; spoznal je, da je dolgo blodil v veliki hereziji XIX. stoletja, v liberalizmu. V katoliško cerkev je prišel ž njim tudi Izak Hecker, a ni bil tako jasen mislec kakor Brownson, in je prinesel s seboj še mnogo idej iz prejšnje dobe Brownsonove.
                  
Tedaj, ko se je Hecker seznanil z Brownsonom, je bil ta še unitarec. Tudi Hecker je začel hoditi v cerkev unitarcev. Poleg tega je bral Kanta, Schellinga, Hegla. Umel ni mnogo, a vtisi so mu le ostali. Iz mladinskih metodističnih spominov, iz tedanjega beriva, iz pogovorov, so se v njem izcimile verske ideje, ki ga niso nikdar več zapustile. Živel je v veri, da Bog neposredno občuje z ljudmi in da se javi božji duh v vsakem posamezniku. Sam je mislil, da ga navdihuje višji duh. Zdelo se mu je, da ima prikazni. Nekdaj je videl angelsko čisto bitje, nekaj nebeškega, sam ni vedel kaj. A videlo se mu je, kakor da je že davno čutil s tem bitjem, kakor da bi izhajale obeh misli, želje in dejanja iz enega središča. Od tedaj je bil silno otožen. Zdravnik mu je svetoval, naj se oženi. Hecker je mislil na to, a lepota one prikazni mu je branila. Brownson mu je dal svet, naj se izkuša razvedriti. Pridružil se je družbi, ki je tedaj živela v Brook Farm. Ta družba se je osnovala 1. 1841. in je ostala do 1. 1847. Bili so v njej moški in ženske vseh ver. Delali so na polju, učili se filozofije in literature, peli in plesali. Bila je neka amerikanska idila. Hecker jim je pekel kruh in poslušal predavanja o Kantu, Spinozi in o literaturi. Življenje v tej družbi mu je bilo všeč. Našel je v njej mnogo plemenitih src, in še pozneje mu je ta družba bila za dokaz, da je človek po naravi plemenit in kreposten. A prikazen mu ni dala miru. Zapustil je to družbo. L. 1843. je bil v West-Roxbury v katoliški cerkvi. Božja služba je močno vplivala nanj, in odslej se je mnogo bavil s katoliško cerkvijo. Katoliški nauk mu je bil všeč, le zdelo se mu je da je katoliška cerkev premalo praktična v ne zgolj verskih stvareh. Sklenil je posvetiti se duhovništvu, a ni še vedel, ali v katoliški ali v anglikanski cerkvi. Pisal je Brownsonu. Brownson je pa bil sam že prav blizu katoliške cerkve, in je odgovoril, da je za oba edino prava pot pot v katoliško cerkev. Leta 1844. sta bila oba vzprejeta v katoliško cerkev. Hecker se je začel učiti latinsko in grško, a bil je ves nervozen in naučil se je le malo. Seznanil pa se je z nekim redemptoristom, in kmalu na to ga najdemo v Belgiji kot novica redemptoristov. Leta 1849. so ga posvetili, četudi ne prav radi, zakaj naučil se je bil le malo. Razburjale so ga vedne fantazije in bavil se je najrajše le z mistiko. Za sholastiko celo ni imel nobene doumljivosti. L. 1851. se je vrnil v Ameriko, da bi deloval v misijonih. Izpočetka je imel sila težav; nobene propovedi ni zmogel; a počasi se je privadil. Posebno srečo je imel s protestanti, ker je najbolj poznal njih težnje in dvome. L. 1856. je napisal prvo knjižico, v kateri je dokazal, da se more umiriti človeško srce le v katoliški cerkvi. Knjižica je našla mnogo priznanja, dasi ni bila brez napak. To ga je ohrabrilo. Že 1. 1858. je izšel drugi spis, v katerem riše katoličanstvo kot „vero človečanstva“. Brownson je izrazil proti nji resne pomiselke, vendar je bil vnanji uspeh izredno dober. Se večji uspeh je imel, ko je protestantom javno govoril o katoliški cerkvi. To ga je še bolj potrdilo v misli, da ima od zgoraj zvanje, izpreobračati amerikanske protestante. Sklenil je ustanoviti popolnoma amerikansko hišo redemptoristov. Tudi nekatere škofe je pridobil za ta načrt. Predniki pa niso bili zadovoljni. Zato je Hecker brez njih dovolitve šel v Rim k generalu. Ker se je Hecker s tem hudo pregrešil proti obljubi pokorščine in uboštva, ga je general izključil iz reda. Vsi ugovori mu niso nič pomagali. Nazadnje mu je Pij IX. dovolil, da sme kot svetni duhovnik osnovati novo kongregacijo sv. Pavla. Sezidal je v New Yorku novo cerkev in s petimi tovariši „pavlisti‘‘ začel delovati za svoj smoter. Dvanajst let (od 1859 — 1871) je bil Hecker prednik „pavlincev“. Deloval je neutrudno. Imel je misijone in konference za protestante; osnoval je katoliški list mesečnik; katoliško tiskovno društvo; katoliški list za mladino; oskrbel je izdavanje brošuric za ljudstvo. Posebno pa je skrbel za mlado svojo kongregacijo. V tej je hotel vtelesiti svojega duha. Za smoter ji je postavil nalogo, delovati za združenje Amerike s katoliško cerkvijo. Da bi kongregacija dosegla ta smoter, je vzgajal vse pavlince po svojem duhu. Vsak pavlinec naj bi bil popoln, a po svojem značaju in po značaju amerikanske kulture. Kakor je bil sam popoln amerikanec od nog do glave, tako je hotel, naj bodo vsi pavlinci amerikanci, po govorici, obleki, običajih, življenju, politiki. Pavlincev naj bi ne družile obljube, ampak le ljubezen in gorečnost. Vsak naj bi se razvijal po svoje, po svoji individualnosti in svoji glavi, neodvisno od drugih. Gojiti je posebno dejavne kreposti nasproti pasivnim, naravne kreposti nasproti življenju milosti in molitve.
                         
L. 1871. so začele Heckerju pojemati moči. Na svet zdravnikov je potoval na jug, potem v Evropo, na Laško, v Švijco ... vrnil se zopet v Ameriko, hiral, dokler ni 22. decembra l. 1888. umrl.
                
Kongregacija se je po njegovi smrti le slabo razvijala. Sedaj, ko je minilo že 40 let, odkar jo je osnoval, ima še-le 32 duhovnikov in dve hiši. A vpliv njegovih idej je bil močan. Nadškof Ireland, nadškof Keane, škof O’Gormann so bili bolj ali manj njegovi učenci in zagovorniki njegovih idej, idej — amerikanizma.
            
V mnogočem nejasne Heckerjeve ideje so učenci dalje razvijali in tolmačili, nekoliko v duhu učitelja, nekoliko pa tudi v svojem duhu. Tako se je polagoma spočelo to, kar imenujemo sedaj amerikanizem.
               
Amerikanizem ima politično, socijalno in religijozno lice. Politično je ameriško-republikanski, socijalno demokratičen, religijozno individualističen.
           
Hecker je bil individualist kot metodist in tak je ostal v mnogem oziru tudi še kot katoličan. Po naravi nagnjen k mistiki, si je osvojil tudi katoličanstvo le bolj z mistične plati. Kakor je sam čutil v sebi vedne inspiracije, meneč, da so božje, tako je tudi za druge osnoval nekako novo mistiko. Vsakega navdihuje naravnost Bog, je dejal, in zato se ni treba dosti meniti za druge ljudi in vnanje učitelje. Odtod je bilo učencem kaj lahko razbrati nauk o neodvisnosti tudi od cerkvenega učiteljstva in cerkvene oblasti. In zares so začeli poudarjati neko samosvojost na nevaren način.
                
Individualizem so vvedli Hecker in še bolj njegovi učenci tudi v moralo. Začeli so razločevati dvojne kreposti: dejavne in trpne. Trpne, kakršne so ponižnost, pokorščina, zatajevanje,... dejali so, so bile dobre za druge čase, a sedaj v časih republikanskih mora biti človek dejaven, pogumen, samostojen; človek mora zaupati sam v sebe, v svojo naravno silo in v sv. Duha, ki ga navdihuje in vodi; vnanjega vodstva človek ne potrebuje.
                    
Individualizem so takisto vvedli v kongregacijo. Obljube so zavrgli, češ, da omejujejo svobodo; druge redove so začeli prezirati, češ, da v njih ni modernega duha. Kongregacija pavlincev naj bi bila v vsem odsvit združenih amerikanskih držav.
               
Amerikanizem torej po bistvu ni drugega kakor neki katoliški liberalizem, prepojen s protestantovskim individualizmom.
              
Ko se je Elliotova biografija Heckerja preložila tudi na francoski jezik, in ji je nadškof Ireland napisal pripomenek, se je amerikanizem prenesel tudi na Francosko, ter je provzročil mnogo prepirov in nemirov med katoličani. Na Nemškem si je pridobil simpatije Schell-ove. Gibanje je razburjalo duhove bolj in bolj. Končno se je zdelo potrebno, da izpregovori Rim. Leon XIII. je napisal amerikanskemu kardinalu Gibbonsu poslanico, v kateri je izrekel sodbo o amerikanizmu. Te in one ideje amerikanizma niso samo njemu svojske, ampak liberalizmu sploh, zato je Leonova poslanica važna za vse.
                    

Poslanica Leona XIII. o amerikanizmu.

                
Dragemu sinu Jacobu Gibbons-u, kardinalu-duhovniku svete rimske cerkve, z naslovom sv. Marije prekotiberske, nadškofu baltimorskemu,
            

Leon XIII. papež

           

Dragi sin! Pozdrav in apostolski blagoslov!

          
Dokaz Naše naklonjenosti je, da Ti pošiljamo to pismo, one naklonjenosti, ki smo jo ves čas dolgotrajnega Svojega škofovstva Tebi, kakor tudi Tvojim tovarišem škofom in vsemu amerikanskemu ljudstvu neprestano izkazovali. Porabili smo zares z veseljem vsako priliko, da smo izpričevali Svojo naklonjenost, bodi si, ko se je vaša cerkev tako lepo razvijala, bodi si, ko ste tako moško in spretno branili in pospeševali katoliško stvar. Še več, često smo se čudili srečnemu značaju vašega ljudstva, čigar probujeni duh je vedno obrnjen k velikim idejam in stremi za tem, kako povzdigniti človeško omiko in državno veličino.
                  
Dasi pa sedanje pismo nima namena potrjati hvale, katero smo vam tolikokrat dajali, marveč le označiti nekatere stvari, ki se jih je ogibati, in nekatere napake, ki jih je popraviti, vendar upamo po pravici, kakor nas je nagibalo na pisanje isto čuvstvo apostolske naklonjenosti, katero smo vsekdar gojili za vas in katero smo tudi često izrazili, da je bodete tudi vi vzprejeli kot enak znak naše ljubezni, tembolj, ker je posebno namenjeno, da odpravi neke prepire, ki so zadnji čas nastali v vaši sredi, ter mnogo duhov, dasi ne vseh, ne malo razburjajo miru na kvar.
                
Ni Ti neznano, dragi sin, da je knjiga o življenju Izaka Tomaža Hecker-ja, posebno, ker so jo nekateri preložili in izdali v drugem jeziku, provzročila žive prepire o nekih novih nazorih, kako treba krščansko živeti. Zato torej, da očuvamo neomadeževano sveto vero, kakor smo dolžni po Svojem vrhovnem apostolstvu, ter da poskrbimo za srčni mir vernikov, hočemo nekoliko obširneje s Teboj govoriti o tej stvari.
                   
Novi nazori, o katerih govorimo, opirajo se približno na le-ta načela: da ložje privede h katoličanstvu one, ki so še ločeni, mora se cerkev prilagoditi, bolj nego li doslej, omiki zrele dobe, popustiti staro strogost in dati pripusta (koncesij) novodobnim narodnim težnjam in načelom. In to je treba umeti, kakor mnogi sodijo, ne le glede na način življenja, ampak tudi glede na nauke, ki so v zakladnici sv. vere.Da bi namreč bilo ložje privabiti ločene, pravijo, treba je prezreti nekatere verske stvari, ker imajo manj pomena, ali pa jih je vsaj treba tako oslabiti, da ne ohranijo več zmisla, ki jim ga je vedno dajala sv. cerkev.
              
Kako zlo je to izmišljeno, tega, dragi sin, pač ni treba na široko dokazovati. Dosti je, če se ozremo na vir in bistvo nauka, kakor ga nam sporoča sv. cerkev. Vatikanski zbor pravi o tem vprašanju: „Verski nauk, ki ga je Bog razodel, ni izročen nalik modroslovnemu izumku človeškemu umu, da ga izpopolnuje, ampak izročen je kot božji zaklad nevesti Kristusovi, da ga zvesto čuva in nezmotno razklada ... Le tisti zmisel svetih naukov je treba vsekdar ohraniti, katerega je enkrat določila sv. mati cerkev, in nikdar ga ni dovoljeno zapustiti, tudi ne pod videzom in imenom globljega umevanja.“ Tudi ni misliti, da je brez greha tisti molk, če se nekatera načela katoliškega nauka namenoma prezro in nekako s pozabo otemne. Zakaj vseh resnic, kar jih obsega krščanstvo, je eden in isti početnik in učitelj „Edinorojeni Sin, ki je v naročju Očetovem“. Da pa so za vse čase in vse narode, to je jasno iz besedi, katere je govoril Kristus apostolom: „Pojdite in učite vse narode ... učite jih izpolnovati vse, karkoli sem vam zapovedal, in glejte! jaz sem z vami vse dni do konca sveta!“  Zato pravi isti vatikanski zbor: „Z božjo in katoliško vero je treba verovati vse, karkoli ima v sebi pisana ali izročena božja beseda, in cerkev, bodisi s slovesno razsodbo, bodisi z navadnim in splošnim učiteljstvom, ukazuje verovati kot od Boga razodeto.“ Nikakor naj torej nihče ne odtrga ali namenoma prezre kaj, kar uči nauk, od Boga razodet! Kdor bi to storil, pač ne bi privedel ločenih k cerkvi, marveč bi le katoličane odtrgal od cerkve! Povrnejo naj se — kaj bi nam bilo dražje? - povrnejo naj se v Kristusov ovčnjak vsi, ki blodijo daleč, a ne po drugi poti kakor po tisti, ki jo je Kristus pokazal!
         
Seveda način, kako naj katoličani žive, ni tako določen, da se ne bi mogel časom in krajem primerno izpremeniti. Cerkev ima izvestno od svojega Ustanovnika vrojeno usmiljenje in milosrčje; zato je od početka rada ravnala tako, kakor je o sebi izpovedal sv. Pavel: „Vsem sem vse postal, da bi vse zveličal!“ In zgodovina vseh prešlih vekov je priča, da je ta apostolska stolica, kateri ni izročeno le učiteljstvo, ampak tudi vrhovno vladstvo vse cerkve, vsekdar stanovito držala se istega nauka, istega zmisla, iste misli; a način življenja je vedno tako uravnavala, da nikdar ni prezrla tako različnih narodov, ki jih objema, običajev in čudi, da je le božje pravo ostalo neoskrunjeno. In kdo dvomi, da bo tako tudi sedaj storila, če to zahteva duševni blagor? Toda soditi o tem ne pristoji zasebnikom, ki jih tako lahko prevara videz, ampak cerkvi gre sodba; in v tem se morajo ujemati vsi, da jih ne zadene graja našega prednika Pija VI., ki je obsodil kot krivičen cerkvi in sv. Duhu, ki jo vlada, LXXVII. stavek pistojske sinode, v kolikor presoja od cerkve ustanovljeno in odobreno uredbo (disciplino), kakor da bi cerkev mogla ustanoviti nepotrebno in tršo uredbo, nego li se sklada s krščansko svobodo.
            
V stvari pa, o kateri govorimo, dragi sin, je še pogubnejše ter katoliškemu nauku in katoliški uredbi še bolj protivno tisto mnenje novotarjev, naj se vvede v cerkev neka svoboda, vsled katere bi moč in čuječnost oblasti bila nekako omejena, ter bi se vsak vernik lahko bolj prepustil svoji čudi in dejavnosti. To namreč, pravijo, da terja zgled one novodobne svobode, ki je malone osnovno pravo vse svetne družbe. O tej svobodi smo obširno govorili v okrožnici o osnovi držav, ki smo jo poslali vsem škofom; tam smo tudi dokazali, kakšen razloček je med cerkvijo, ki biva po božjem pravu, in vsako drugo družbo, ki biva le po svobodni volji ljudi. Zato tu označimo le neko misel, nekak dokaz, s katerim izkušajo pregovoriti katoličane na tako svobodo. Pravijo namreč, da ni treba imeti po vatikanskem zboru nobene skrbi za papeževo nezmotljivost; ker je torej ta stvar dognana, se lahko da vsakemu več svobode bodisi glede na mišljenje ali na delovanje. Zares čuden dokaz! Če namreč kaj sledi iz nezmotljivega učiteljstva, sledi pač to, naj se nihče ne umika temu učiteljstvu, marveč naj se mu vsi popolnoma prepuste, da jih uči in vodi, da se tako tem ložje izognejo katerisibodi osebni zmoti. Dodenimo še to, da se tisti, ki tako dokazujejo, zelo malo menijo za božjo modrost in previdnost; zakaj če je le-ta hotela, da sta se oblast in učiteljstvo apostolske stolice s slovesno razsodbo izrekla, je hotela to zlasti zategadelj, da bi uspešneje obranila katoličane zoper nevarnosti nove dobe. Razbrzdanost, ki se tolikrat zamenjava s svobodo; strast, vse reči in prereči; popolna svoboda karkoli misliti in pisati, je tako zelo omračila duhove, da je uprav sedaj bolj negoli kdaj poprej hasnivo in potrebno učiteljstvo, da ne zanemari kdo vesti in dolžnosti. Mi pač nikakor ne zametamo novodobnih pridobitev; kam li, ko se marveč veselimo vsega, kar se najde resničnega in doseže dobrega, da se pomnoži zaklad vede in razširi javna blaginja. A vse to, če naj je v trajno korist, mora biti in se ohraniti, ne da bi se prezirala cerkve oblast in modrost!
                 
Dosledno oglejmo si še stvari, ki so nekake posledice označenih nazorov; v njih, kakor mislimo, ni slabega namena, a stvar sama je izvestno sumljiva. Najprej zametajo vnanje učiteljstvo kot odveč, da, kot manj koristno za vse, ki teže po krščanski popolnosti: zakaj sedaj, kakor pravijo, sv. Duh izliva v srca vernikov več in obilnejših darov negoli prejšnje čase, in uči jih neposredno s skrivnostnim navdihom in giblje s skrivnostnim nagonom. Gotovo je drzno, če kdo hoče določiti mero, kako se Bog daje v delež ljudem; to je namreč odvisno edino le od njegove volje, in je Bog popolnoma svoboden delivec svojih darov. Spiritus ubi vult spirat.Duh diha, kjer hoče. „Vsakateremu izmed nas pa je dana milost po meri Kristusovega darovanja. Kdo pač, če premišljuje zgodovino apostolov, vero nastajajoče cerkve, borbe in smrti junaških mučencev, naposled toliko starih časov prebogatih z najsvetejšimi ljudmi, bi se upal primerjati prejšnje čase s sedanjimi in trditi, da se je v prejšnjih časih manj izlival sv. Duh? Toda pustimo to! Nihče ne dvomi, da sv. Duh skrivnostno spustivši se v dušo pravičnih, deluje v njih ter jih vzbuja z opomini in nagibi; ko bi ne bilo tako, bi tudi vse vnanje vodstvo in učiteljstvo bilo zaman. „Če kdo meni, da je mogoče pritrditi zveličalni, t. j. evangeljski propovedi brez razsvetljenja sv. Duha, ki daje, da človek rad pritrdi in veruje resnico, tega vara krivoverski duh.“ Toda, kakor vemo tudi iz izkušnje, teh opominov in nagibov sv. Duha večinoma ni mogoče čutiti brez neke pomoči in priprave vnanjega učiteljstva. „Tisti“, pravi sv. Avguštin, „sodeluje v dobrih drevesih za sad, ki jim tudi zunaj priliva in jih obdeluje po kateremkoli služabniku, in sam da znotraj rast.“ Splošen je namreč zakon, da premodri Bog, kakor je sklenil ljudi navadno rešiti po ljudeh, tako tudi one, katere kliče k višji stopinji svetosti, po ljudeh tja rokovodi, da bi se namreč, kakor pravi Krizostom, „po ljudeh od Boga učili“. Sijajen zgled te resnice je postavljen takoj v početku cerkve: dasi je namreč Savel, „dihteč pretenje in morijo“, slišal glas Kristusa samega in njega vprašal: „Gospod, kaj hočeš, da naj storim?“, je bil vendar poslan v Damask k Ananiji: „Pojdi v mesto, in tam se ti bo povedalo, kaj ti je storiti!“ Poleg tega so oni, ki teže po večji popolnosti, prav zato, ker hodijo po malo shojeni poti, bolj pristopni zmoti in radi tega jim bolj negoli drugim treba učitelja in voditelja. Ta pravec je vedno v cerkvi določeval ravnanje: ta nauk so izpovedali vsi, kar jih je v teku stoletij slovelo z modrostjo in svetostjo, in drzno, ter nevarno je, zametati ta nauk.
             
Če pa kdo globlje razmatra stvar, bo težko uvidel, ako se tudi odpravi vsak vnanji ravnatelj, kaj hoče po mnenju novotarjev tisti obilnejši vpliv sv. Duha, ki ga tako poveličujejo. Zares, če je treba pomoči svetega Duha, je je treba sosebno za kreposti; toda novotarji naravne kreposti črez mero povišujejo, kakor da bolj pristajajo običajem in potrebam naše dobe, in kakor da je bolje, če kdo ima te, češ, da ž njimi človek ložje in vztrajneje deluje. Težko je pač umeti, kako morejo kristjani bolj ceniti naravne kreposti negoli nadnaravne, ter naravnim pridevati večjo moč in plodovitost. Ali je torej narava obenem z milostjo slabejša negoli narava prepuščena sama sebi? Ali so se pokazali najsvetejši možje, ki jih cerkev slavi in javno časti, zato slabotne in nezmožne v naravnem redu, ker so se odlikovali s krščanskimi krepostimi? In, če tudi se je časi čuditi slavnim činom naravnih kreposti, koliko pa jih je med ljudmi, ki bi zares imeli naravne kreposti? Kje je kdo, ki ne bi v sebi čutil strasti in sicer močnih
strasti? Da pa more stanovitno zmagovati strasti in izpolnovati vse četudi samo naravne zakone, treba je človeku neke božje pomoči. Posamezni čini pa, katere smo zgoraj omenili, so često, če jih kdo natančneje premotri, le bolj na videz krepostni, negoli resnično krepostni! A denimo, da bi bili taki! Toda, ako neče kdo „zastonj se truditi“ in zabiti večnega blaženstva, h kateremu nas Bog milosrčno kliče, kaj mu pomagajo naravne kreposti, če se jim ne pridruži blagodat in moč milosti božje? Prav pravi sv. Avguštin: „veliko moči in prebrz tek, a vstran!“ Kakor namreč moč milosti dviga, žlahtni in krepi človeško naravo, ki je po izvirnem grehu padla v onemoglost in nečast, tako ista moč milosti utrja in krepi naravne kreposti, ter jih oplaja, da požene iz njih brezkončno blaženstvo.
             
Z rečenim nazorom o naravnih krepostih se zelo ujema drugi nazor, ki deli vse krščanske kreposti v dve vrsti: v trpne kreposti, kakor pravijo, in v dejavne; trpne, pravijo, so bile bolj primerne za prošle čase, dejavne so bolj za sedanjo dobo. Kaj treba reči o tej razdelitvi kreposti, je jasno: kreposti namreč, ki bi bila zares trpna, ni in je ne more biti. „Krepost“, pravi sv. Tomaž, „znači neko usovršenje zmožnosti; usovršenje zmožnosti pa je dejavnost, in dejavnost kreposti ni nič drugega, kakor dobra raba svobodne volje“, seveda s pomočjo milosti božje, če je dejavnost nadnaravna. Da pa so nekatere krščanske kreposti primernejše tem, druge drugim časom, bo trdil le tisti, ki se ne spominja apostolovih besedi: „Katere je poprej vedel, tiste je tudi poprej odločil, da bodo enaki podobi njegovega Sina.“ Učitelj in vzornik vse svetosti je Kristus; po njem se morajo ravnati vsi, ki žele biti deležni nebeške sreče. A Kristus se ne menja s časi, ampak je „ravno tisti včeraj in danes in vekomaj“. Ljudem vseh vekov torej velja opomin: „Učite se od mene, ker jaz sem krotak in iz srca ponižen“; v vseh časih se nam kaže Kristus „pokornega do smrti“; za vsako dobo velja rek apostolov: „Kateri so pa Kristusovi so svoje meso križali z grehi in željami vred.“ O da bi jih pač mnogo več te kreposti gojilo tako, kakor so jih gojili najsvetejši ljudje prešlih časov, ki so bili s ponižnostjo, pokorščino, zatajevanjem, močni v dejanju in govoru, v največjo korist ne samo cerkvi, ampak tudi državi!
                 
Iz tega nekakšnega zaničevanja evangeljskih kreposti, ki jih po krivem imenujejo trpne, je naravno sledilo, da se je začel razlezati v duhove tudi prezir redovnega življenja. In da je to novotarjem skupno, sklepamo iz nekaterih njih nazorov o redovnih obljubah. Pravijo namreč, da se redovne obljube ne strinjajo z duhom našega časa, češ, ker omejujejo človeško svobodo; da so bolj za slabotne negoli za krepke duhove; da niso mnogo prida za krščansko popolnost in za blaginjo človeške družbe, marveč da nasprotujejo in škodujejo prvi in drugi. Toda, kako krivo je tako govorjenje, je lahko razvideti iz navade in nauka cerkve, ki je vsekdar na vso moč odobravala redovno življenje. In po pravici! Zakaj tisti, ki se, klicani od Boga, radovoljno oklenejo redovnega življenja, nezadovoljeni z navadnimi zapovedimi in dolžnostimi slede evangeljskim svetom, da se pokažejo Kristusu hrabre in velikodušne vojščake. Ali mar tako delajo slabotni duhovi? Ali je to za popolno življenje nepotrebno ali škodljivo? Tisti, ki se zavežejo s takimi redovnimi obljubami, tako malo izgube svobodo, da uživajo marveč mnogo obilnejšo in plemenitejšo, ono namreč, „s katero nas je Kristus osvobodil“.
               
Kar pa še pravijo, da redovno življenje nič ali le malo koristi cerkvi, to dela redovom krivico, poleg tega pa kaj takega ne bo trdil nihče, kdor je prebiral cerkvene letopise. Ali niso prav vaše Združene države od redovnikov dobile začetke vere in omike? saj ste sklenili zadnjič — kar vam je le v čast! — enemu izmed njih javno postaviti spomenik! In zdaj, v naših časih, kako marljivo, kako plodonosno delujejo redovne družbe, kjerkoli so, za katoliško stvar! Kako mnogi hite v tuje kraje, oznanjajo evangelij in širijo omiko, in sicer z največjim navdušenjem in med največjimi nevarnostimi! Izmed njih, ne manj kakor iz druge duhovščine, prejema krščansko ljudstvo oznanjevavce božje besede in duhovne vodnike, mladina vzgojitelje, cerkev naposled vzornike vse svetosti!
                 
V tej hvali tudi ni razločka med onimi redovniki, ki so izvolili dejavno življenje, pa med tistimi, ki so izvolili samoto, da tam molijo ter delajo pokoro. Kako zaslužni so bili in so še tudi le-ti za človeštvo, to vedo dobro tisti, katerim ni neznano, kaj „premore stanovitna molitev pravičnega“, posebno, če je združena s telesno pokoro, da utolaži in spravi Boga.
          
Če je torej morda nekaterim ljubše, združiti se brez redovnih obljub, store naj, kakor jim drago; to ni nič novega v cerkvi in nič, česar bi cerkev ne dovolila. A varujejo naj se, da takih združb ne bodo stavili nad redove; nasprotno, ker je dandanes človeštvo bolj pohlepno po nasladah negoli kdaj, je treba mnogo bolj čislati tiste, ki so vse zapustili in šli za Kristusom!
                 
Naposled, da se predolgo ne mudimo, pravijo tudi, da je treba popustiti način in pot, kako so doslej katoličani delali z ločenimi, da bi jih privedli nazaj, in da se je treba lotiti novega načina in nove poti. Glede na to stvar naj le to opomnimo, dragi sin, da ni modro zavreči, kar je preteklost po dolgi izkušnji odobrila, in sicer ravnajoč se tudi po apostolskih naukih. Iz sv. pisma vemo, da so vsi dolžni truditi se za zveličanje bližnjih, vsak v svojem redu in na svojem mestu. Navadni verniki bodo prekoristno izpolnovali to od Boga jim dano dolžnost, če bodo brezmadežno živeli, izvrševali dela krščanske ljubezni, ter goreče in neprenehoma molili Boga. Duhovniki pa morajo isto dolžnost izpolnovati s tem, da modro oznanjajo evangelij, da resno in slovesno opravljajo sv. opravila, zlasti pa, da sami sebe upodobijo po naukih, katere je dal apostol Titu in Timoteju.
              
Ker pa se božja beseda lahko oznanja na razne načine, ne grajamo, če kdaj kdo govori ločenim, ne v cerkvi, ampak na kakem drugem spodobnem kraju, tudi ne prepiroma, ampak v prijateljskem razgovoru, ako se to vidi boljše; toda za to naj odločijo škofje s svojo oblastjo take, ki so se o njih zvanju in brezmadežnem življenju že prej prepričali! Zakaj mislimo, da je pri vas premnogo takih, ki so ločeni od katoličanov bolj iz nevednosti negoli svojevoljno; take pa morda ložje privede v en Kristusov ovčnjak tisti, ki jim prijateljsko in po domače razloži resnico.
                 
Po tem, kar smo doslej povedali, je jasno, dragi sin, da ne moremo odobriti tistih nazorov, ki jih imenujejo nekateri s skupnim imenom amerikanizem. Če s to besedo hočejo zaznamovati posebne duševne vrline, ki dičijo amerikanske narode, kakor dičijo druge narode svoje; ali če hočejo zaznamenovati vaše državne razmere, vaše zakone in običaje, nikakor ne zametamo te besede. Toda če rabijo to besedo za to, da ž njo ne samo zaznamenujejo, ampak celo opravičujejo zgoraj označene nazore, ali je kak dvom, da jo bodo Naši častitljivi bratje amerikanski škofje prvi zavrgli in obsodili kot njim in vsemu njih narodu kar moči krivično? To namreč vzbuja sumnjo, da so pri vas taki, ki si umišljujejo in hočejo v Ameriki drugo cerkev, kakor pa je po vseh krajih. Cerkev je ena; ena po  enotnem nauku in ena po enotnem vladstvu; ker pa je Bog postavil za nje središče in temelj stolico sv. Petra, zato se po pravici imenuje rimska cerkev, zakaj „kjer je Peter, tam je cerkev“. Kdorkoli se torej hoče prištevati med katoličane, ta odkritosrčno izpovedaj to, kar je dejal Hijeronim papežu Damazu: „Jaz, sledeč kot prvemu le Kristusu, sem združen s tvojim blaženstvom, to je s stolico Petrovo; na to skalo, vem, da je sezidana sv. cerkev; kdorkoli s teboj ne pobira, raztresa.“
           
To, dragi sin, kar Tebi sporočamo, dolžni svoji službi, s posebnim pismom, bomo naznanili tudi drugim škofom Združenih držav, zatrjujoč iznova ljubezen, katero imamo do vsega vašega ljudstva. Kakor je vaše ljudstvo v prošlih časih mnogo storilo za vero, tako bo, kakor upamo, z božjo pomočjo še več storilo v prihodnje. Tebi pa in vsem vernikom Amerike dajemo kot jamstvo božje milosti s prisrčno ljubeznijo apostolski blagoslov.
             
V Rimu, pri sv. Petru, dne 22. januarija 1899, v 21. letu Našega papeštva.
        

Leon XIII., papež.