Katoliški liberalizem - Anton Mahnič - 4. del

Katoliški liberalizem

 

"In je ločil svetlobo od teme"

1. Mojz. 1,4

IX.

Katoliški liberalizem - pestis pernitiosissima.

  
Najpogubniša kuga! To je pač prejasno iz vsega, kar smo doslej rekli o tem novodobnem Proteji.
 
Kuga — časno in večno pogubna katoličanom. Naše odrešenje, naše zveličanje je v spoznanji resnice: Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila. Katoliški liberalizem pa spajajoč resnico z lažjo zatemnjuje katoličanom spoznanje resnice. Katoliški liberalec se ne bo dal za katoliško resnico nikdar tako vgreti, da jo bo odločno branil in zagovarjal kot izključljivo tako. Vsaka dogmatična definicija ali ga v oči bode, ali vsaj mu ni umestna. Očitni, neoporekljivi znaki katoliške resnice n. pr. čudesi, so predmet, o katerem najraji — molči. Nič mu manj ne vgaja kaker znani stavek: Zvenaj katoliške cerkve ni zveličanja. Katoliško krščanstvo najraji pojasnjuje od nravstvene strani in kaže njegovo dobrodejno vplivanje na človeštvo. Ne da bi drugovercem dokazal katoliško resnico, marveč katoličanom priporoča spravljivost in ljubezen do drugovercev, katera ima prekriti in poravnati tudi versko različnost, češ, saj so tudi drugoverci ljudje, dobri, pošteni. Da, pošten mu je vstani biti ne le akatolik, ampak tudi materijalist, panteist.

Naravno, da mora v katoličanih, ki se jim pridiga tak evangelij, počasi zatcmneti versko-katoliška zavest, da začenjajo versko spoznanje smatrati za nekaj manj važnega, manj potrebnega, ter jamejo staviti naravno nravstvenost nad vero in versko življenje. Taki katoličani morajo počasi zabresti v verski indiferentizem, ki zanikuje znani temeljni zakon krščanskega življenja: Pravični živi iz vere.

Ker rimski papež konečno določuje, kaj se ima verovati, mu ni liberalni katolik nikdar posebno naklonjen. Vže sama beseda „Rim“ mu nič kaj prijetno ne zveni na ušesa. O papeževem „anathema sit“ pa ga vže groza pregomazi. O nezmotljivosti bolje, da mu molčiš. Sploh papežu in „Rimcem“ nikdar preveč ne zaupa. Vse, kar pride iz Rima je ali „neumestno“ ali pa mu diši po „romanizmu,“ po „italijanstvu.“

Kako nevarno in pogubno je pa dandanes, ko večnim resnicam se izneverivše javno mnenje, kaker mogočen tok narode preplavlja ter jih tira v pogin, dandanes, ko živimo v toliki negotovosti načelnega naziranja, kako pogubno je obujati v duhovih nezaupnost do rimskega papeža, navdajati jih z mržnjo do Skale, na katero je Bog sezidal svojo cerkev, ni pač treba razjasnjevati.

A katoliški liberalizem nadalje duhove tudi vlenoblja. Vera je čeznaravna moč: To je zmaga, ki zmore svet, vera naša [1 Jan 4,5]. Kdor katoliški resnici odpre duha in srce, ga ne le razsvetli, ampak tudi ogreje, vname za vse, kar je najblaže, najviše. Ako tedaj, kaker delajo katoliški liberalci, vernikom z meglo liberalizma prekrivamo solnce katoliške resnice, bodo ne le tavali po mračni negotovosti, ter ničesar ne jasno videli, ampak tudi srca jim bodo zamrznila, volja jim otrpnila. Da bi bil v srednjem veku vladal katoliški liberalizem, bi nikdar ne bilo prišlo do najsijajnišega pojava katoliške ideje, do križarskih vojsk. Liberalni katolik se pač ne da vznašati od verskih idej, saj nimajo zanj veče vrednosti nego katerokoli drugo blago, s katerim se menjuje in kupčuje; za blestečo liberalno frazo prodaje čisto zlato Božjih resnic.

Znana spravljivost in miroljubnost zaziblje liberalne katolike v nedelavnost in spanje v največo kvar katoliškemu življenju, katero se najsijajniše dejstvuje in včvrščuje v boji z nasprotnimi silami. Neodločnost in polovičarstvo je vže v politiki obsodil modri Solon, zahtevaje, da se v javnih borbah vsak državljan pripoznava h kaki stranki. Polovičarstvo demoralizuje ljudstvo; tako kužijo, demoralizujejo vernike neodločni katoliki, nevarniše kaker liberalci sami.

Toda liberalni katolicizem ne le da v duhovih zadušuje vsako prosto gibanje in idealno teženje, ampak katoličane tudi razdvojuje. Znak pravega krščanstva je edinost v naziranji in delovanji: da bodo vsi eno, kaker ti oče, v meni, in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nas eno [Jn 17,21].  Prvi pogoj in podlaga tej edinosti je pa, neomejeno, polno pripoznanje razodetih resnic: vera. A ravno to se pogreša pri liberalnem katoliku. Veruje sicer, vender ne sprejme resnice cele in brezpogojno — nec totam (veritatem) amplecti vult. Kar cerkev uči, skuša tako razlagati, da se ob enem priliči njegovemu naziranju — ut plane non discrepent apropria sententia. Ravno ta dvojljivost naredi poraz v katoliško edinost; ker ravno vtoliko vkoliker liberalni katolik ne pritrjuje katoliški resnici, se nagiblje k liberalnim zmotam; a po raznovrstnosti poslednjih se tudi katoličani razlikujejo in razcepljajo v razne skupine. Vsi sicer „verujejo,“ vender temu ob enem „vgaja“ filozofija Kartezijeva, drugemu Malebranche-ova, tretji meni, da se lehko vsaj „deloma“ pritrdi Kantu, drug je spet prepričan, da kot katolik vender še lehko ostane v filozofiji Güntherjanec ali Rosminijan; nič ne de, da je i Kartezija i Güntherja i Kanta i Rosminija zavrgla rimska Stolica, nezmotljiva učiteljica resnice, katero morajo katoličani brezpogojno vbogati, ako hočejo biti katoličani.

Nedavno mi je tožil prijatelj: „Žal, da nismo vsi verni katoličani, ali vsaj vsi duhovni zložni v pobijanji liberalcev!“ Res žal, da nismo! In zakaj nismo? Inimicus homo fecit — zasejal je mej nas ljuljko — liberalizma; in mi smo ji dali rasti in cvesti in obroditi; in njeno cvetje in sad še kupujemo! Da, katoliki smo, toda — liberalni!

Povdarjaje, priporočaje mir in ljubezen nad versko čistost se liberalni katoliki — morda nevedoma in nehotoma — bratijo s tistimi, kateri iz vsega krščanstva drugega ne sprejmejo nego zapoved ljubezni, Boga drugači ne poznajo, nego vkoliker je ljubezen, kaker ga določuje sv. Janez; da, bližajo se in na pol poti naproti pridejo apostolom občečloveške ljubezni— brez vere, brez Boga — bratom masonom. Saj ti nič bolj srčno ne žele, kaker kar mogoče molčati o veri, prezirati jo, a mesto nje pridigati le bratstvo, ljubezen, vsmiljenje, kaker naš Stritar!

Toda še v drugem oziru služijo liberalni katoliki masonom, posebno njih socijalističnim nakanam. Socijalisti teže namreč se vsemi močmi po tem, da bi izpodkopali v cerkvi in državi sedanji društveni red; ta pa je postavljen na princip avktoritete, princip, ki ga je katoliška cerkev se svojo čeznaravno močjo vtrdila in posvetila. To avktoriteto skušajo na razne načine omajati, rušiti, dobro vede, da pade z njo prestol in oltar. K temu jim pa pot vglajajo najbolj liberalni katoliki. Njim je, kaker spričuje Segur, prirojena mržnja do vsake prave in postvane avktoritete, bodisi v veri ali politiki. Saj tako radi podrejujejo lastnemu mnenju cerkvene, tudi verske določbe, kritikujejo, oberajo, sumničijo cerkvene više in njih naredbe. Da, framasoni sami bi se pač nevspešno trudili rušiti cerkveno avktoriteto brez katoliških zaveznikov v liberalni suknji; ker kdor ima le še kaj katoliške zavesti, se masonstva in njegovih naukov ogiblje kaker spake, saj njegova zarota proti krščanstvu je očitna; a tisti, katerih se masoni poslužujejo in svoje kužljive, avktoriteto razdevajoče ideje vcepljajo katoliškemu ljudstvu, so ravno liberalni katoliki se svojo „prirojeno mržnjo“ do vsake avktoritete. Po njih stezajo bratje masoni roke po papeži, škofih, po posvetnih vladarjih in drugih oblastnikih, da jih pred svetom sodijo, obsojajo, sumničijo, kaker da bi bili za svoje delovanje odgovorni ljudski druhali!

Seveda nedolžne (?) liberalno-katoliške ovce se te vsluge nasproti loži navadno ne zavedajo. In vender je tako. Nič ne de, da je naslov lista še tako katolišk, da je vrednik sam celo duhoven: kdor v vsem in vselej (tudi v narodnostnih vprašanjih in politiki) ne posluša cerkve in rimskega papeža, se gotovo zaplete v mreže, katere so dandanes masoni vrgli po svetu. V vsaki številki mu lehko dokažeš nedoslednost, v katero ga je privedla slepa ljubezen in spravljivost z liberalci. Na prvi strani bo slavo pel rimskemu papežu, nositelju najviše avktoritete, na tretji strani iste številke bo gorko priporočal liberalen list, ki istega papeža imenuje izvrg človeštva, list, ki so ga škofje sami, nositelji najsvetejše avktoritete, obsodili, prepovedali!
 
Zgodovinsko se da dokazati, da liberalni katoliki najbolj povspešujejo težnje framasonov in politiških prekucuhov. Sovražniku dopade ribe loviti v blodni vodi; čisto, jasno vodo katoliške resnice znajo pa najbolj bloditi katoliki, ki spajajo Boga s hudičem, luč s temoto, resnico z lažjo — liberalni katoliki. Kdor se je navzel njih duha, ne ve, kje ima glavo, kje noge, ne vidi še pedenj daleč pred sabo ter se da slepo voditi kaker ovca.

Zatorej trdi Segur: „Povsod, po vsej Evropi, obstoji glavna moč revolucije veliko bolj v podpiranji, katero dobivajo njeni principi od mož postavnega reda, kaker v strasti, s katero možje nereda iz njih izvajajo posledice. Liberalizem je strup, ki mori; anarhija je gnjiloba, ki sledi za smrtjo. In koliko mož reda se nahaja v tem položaji? (to so liberalni katoliki!) katoliški so, pa še bolj liberalni, in zato provzročijo strašno, nepreračunljivo zlo.“

Zlo, katero je Pij IX. imenoval — pestis pernitiosissima!

X.
Kaj nam je tedaj storiti?

Katoliškega liberalizma ogibati se kaker kuge. V to pa moramo globoko si vtisniti naslednje opomine:

1. Resnica je ena in nedeljiva, kaker Bog. Ta resnica je v krščanstvu. Krščanstvo v katoliški cerkvi. Katoliška cerkev je pa zidana na rimskega papeža; na njem stoji vže tisoč osemsto let. Najstarše in najslavniše cerkve: Antijohijska, Aleksandrijska, Carigrajska itd. so se izneverile pravemu krščanstvu. Rim sam se ni vklonil zmoti. Rimskemu papežu moramo tedaj pokoriti razum in subjektivno naziranje, brezpogojno, slepo. Bodi papež Italijan ali Francoz, Roman ali Slovan — in da bi bil tudi Kitajec. Ne meso in kri, ampak Oče nebeški ga dela nezmotljivega. Rimski papež je temeljni kamen katoliškega poslopja, ki vse zdržuje, vse spaja, po njem smo vsi eno, kakor je Oče v Sinu in Sin v Očetu.

2. Brezverstvo je največa pregreha. Tu se ne smemo dati preslepiti tistim, ki imenujejo poštene tudi brezverce, racijonaliste. Ločimo dobro. Naravna poštenost je v nekakem oziru mogoča brez vere. Toda čeznaravnega, krščanskega ni brez vere. In ker nas Bog kliče edino, izključivo, k čeznaravnemu koncu, zahteva od nas tudi čeznaravno poštenje, katerega neobhodni, prvi pogoj je vera. Racijonalist, materijalist, panteist, brezverec katoličanu ni in ne more biti poštenjak.

3. Moramo dobro premisliti, v čem obstoji formalni princip katoliške vere: v tem, da pritrdimo, se podvržemo besedi katoliške cerkve. Kdor dela tu izjeme, ter hoče drugači in ne tako, kaker uči cerkev, nazirati resnice, neha biti katoličan.

4. Pri tem moramo tudi pomniti, da so vse katoliške resnice v bistveni, nedeljivi zvezi mej seboj. Krščanstvo je prav za prav Kristus, in kaker je on, Bog in človek, nedeljiv v eni osebi, tako tudi resnice njegove svete vere. Kdor le eno taji, mora dosledno priti do tajenja tudi druzih, dokler ne spuhti vsa verska vsebina kaker dim. Kar velja v filozofiji: error in principiis minimus, fit in consequentiis maximus — isto velja tudi v krščanstvu. Njemu najviši, nedeljivi princip je Jezus Kristus: Principium, qui et loquor [Jn 8,25] — kdor od tega principa zataji en sam stavek, dasi bi se zdel povse neznamenit, ruši celega Kristusa, celo krščanstvo.

5. Ko iščemo resnice, ali sodimo, kaj je prav, kaj napačno, ne smemo vselej gledati na učenost, tudi ne na čednosti in svetost ljudi. Akoravno zmote večinoma izvirajo iz sprijenega srca, vender svetost sama ob sebi nikogar še ne obvaruje zmote. Tudi svetniki, kaker Ciprijan in drugi, so se motili v verskih vprašanjih. Svetost obstoji v volji, zmota zadeva razum; motiti se more vsakdo, ne da bi grešil, ker razum človeški je končen, omejen, zmotljiv. Marveč edino sodilo, po katerem imamo iskati resnice, bodi nam beseda sv. cerkve; kriv je vsak nauk, vkoliker se ž njo ne zlaga, dasi bi nam ga pridigali vsi svetniki: In da bi vam angel iz nebes oznanjeval evangelij drugači, nego smo vam mi oznanili, preklet bodi [Gal 1,8].

Ne redkokrat proslavljajo nasprotniki katoliške resnice osobne kreposti in svetost vzglednih katolikov, da s tem priporočajo tudi njih zmote. To počenjanje je zanjka, v katero se ne smemo zaplesti. Prav, ne tajimo: pobožen, vzgleden katolik bil je Günther, vzor krščanske ljubezni Rosmini, a iz tega še ne sledi, da je resničen Güntherjanizem ali Rosminijanizem. Günther in Rosmini mogoče, da vže vživata za pobožno življenje večno veselje v nebesih, a nauke je obsodil rimski papež in to — basta za vsacega, ki hoče še ostati pravi katolik na zemlji!

6. Največa nevarnost čistosti in odločnosti katoliškega izpovedanja preti dandanes od narodnosti, ali prav za prav od pretiranja narodnostne ideje. Ona stoji kot bogstvo pred narodi, pred katerim vse pokleka in malikuje. Vsekako je dosti takih, ki jim narodnost znači više bitje, dasiravno jim ni jasno, kaj prav za prav je in kako bi o nji mislili.

To naši nasprotniki dobro vedo. Povsod razobešajo narodno firmo, da tem leže razprodajejo slabo, gnjilo blago liberalnih naukov.

Ne dajmo se jim zapeljati. Vedeti moramo, da krščanstvo je kot absolutna vera veljavno za vse čase do konca sveta. Kot tako ne more ničesar izgubiti, naj se časi in mnenja menjavajo koliker hočejo. Tudi narodnost ne obveljavi najmanjše pičice od Kristusove postave. Kar ima dobrega v sebi, se vse nahaja v evangeliji, kar je pa v nji pretirano, nenaravno, se samo obsoja. Narodnostna ideja katolikom ničesar ne oznanja, kar jim ni bilo vže od prvega začetka samo ob sebi razumljivo.

Jezus Kristus, včeraj in danes, isti in na veke [Hebr 13,8]. Kaker nekdaj, ostane tudi sedaj še Kristus najviši, večno gospodujoč; se stališča njegovega evangelija moramo soditi tudi narodnost, obsojati, karkoli v nji nasprotuje Kristusovemu duhu.

XI.
Slovenci, pazimo, s kom se bratimo!

Mali narod smo Slovenci; vender imamo nekatere lastnosti, po katerih se odlikujemo. Naša pohlevnost je obče znana; sovražniki naši brez vse skrbi drva cepijo na našem hrbtu, še skušnjava se nas ne poloti, da bi le zamrmrali; o mogočosti vpora pa ali o čem enakem pri Slovencih je vže misliti greh. Kar nas pa pred vsem priporoča inostrancem, je gotovo naša dovzetnost za vse, kar je tuje. Mehki smo kaker vosek, in ni ga tako brž naroda na svetu, ki bi tako lehko zatajil sebe ter vpriličil se tujemu življu, kaker slovenski.

Ta lastnost nas dela simpatične; in akoravno majhni, vender vse tekmuje za naše prijateljstvo, vse nas snubi:

„Tutti mi bramano, tutti mi vogliono!“

Mi pa, čim vbožniši in manjši smo, tem bolj se s tem pozdevamo, kaker nevesta, za katero vse tekmuje.

V novejšem času nas snubijo Čehi. Začeli smo se ž njimi prav pridno bratiti. Toda kaj — bratiti? Saj smo pač vže bratje od nekdaj! Da, v imenu starega bratstva se Čehi bližajo nam, ali mi njim — vse eno — v imenu slovanstva.

Prav, izvrstno. Gotovo boljše in bolj zdravo za nas, da se bratimo s Čehi, nego z Rusi, s katerimi bi nas hotel „Slovanski Svet“ raji danes ko jutre versko in jezikovno poročiti; ker prvič češki lev je pod gospodstvom avstrijskega orla, a drugič so Čehi narod — katoliški.

Katoliških Slovencev pobratimstvo s katoliškimi Čehi bi bil sploh eden mojih najviših narodno-politiških vzorov v Avstriji.

Toda žalibog, da moramo tudi pri Čehih ločiti, dobro ločiti. Namreč mej desno in levo. Česka je vže v srednjem veku rodila Husa, ki je mej narodom zaplodil seme heretičnih, revolucijskih naukov, kateri se bistveno nikar ne ločijo od poznejših reformatorskih. Znak husitstva je pa pred vsem vpornost proti cerkveni in državni avktoriteti, tedaj socijalističen, ali da govorimo bolj moderno: framasonski.

Žalibog, da se ni seme Husovo nikdar iztrebilo iz češke zemlje. V zlati Pragi in po drugih čeških mestih so se za časa Jožefa II, ko se je masonstvo vvajalo v Avstrijo, kar čez noč, kaker gobe po dežji, prikazale lože v precejšnjem številu. Tudi zdaj hote reči, da je v Pragi gnezdo.... No, vsekako pa ostane res vsaj to, da je v poslednjem času v českem slovstvu oživel Husov duh. Pokori se mu — brez malo, malo izjem — vse česko slovstvo.

Ta duh je — skoraj odveč, da ponavljamo — protikatoliški, brez-in protiverski, več ali manj revolucijonaren, socijalističen.

Zastopajo in razširjajo ga Mladočehi. Ta strup razjeda čedalje bolj staročesko telo. Zdi se sicer, da še gospodujejo stari, toda zgodovinski blesk in bogastvo nas ne sme slepiti, mladi črv žuga v kratkem spodjesti stare veje in reklo se bo: glorija staročeska je bila!

Vsekako iz slovstva, iz politiških agitacij, iz govorov vsak slepec lehko razvidi, da Mladočehi so brezverci.

Kdor je opazoval novejše gibanje češke proti Sloveniji je lehko zapazil, da so je vodili mladi i tam i tu.

Gorje narodu, kjer imajo mladiči prvo besedo. Vže v starem zakonu žuga Bog: „In jim bom postavil otroke za vladarje.“ Posebno pa mladi, kaker so na češkem in Slovenskem.

Romanje slovensko v Prago, in češko v Ljubljano bi bilo samo na sebi nedolžna reč. Le tega ne vem, čemu so se Slovenci šli klanjat mladočeski Taliji v Prago.

Toda vse to se lehko pozabi. Nas nekaj drugega skrbi. Bratje Mladočehi so začeli vabiti slovensko mladino v zlato Prago.

Osnovalo se je pred kratkim celo „društvo česko-slovensko,“ v katerega programu se mej drugim povdarja tudi „podpiranje vboge slovenske mladeži v Pragi, katera se uči znanosti, obrtnije ali pa umeteljnosti, da se bode mogla izobraževati v svoji stroki.“
 
Hvalevredno podjetje! Le da bi pri tem Mladočehi ne imeli prve besede. Meni vsaj se zdi vse sumljivo, kjer zagledam le senco mladočesko ali mladoslovensko.

Nadalje vedel bi rad, kaj prav za prav pomenjajo v omenjenem programu besede: „Naše ... društvo bode gojilo najplemenitnejša načela čiste človekoljubnosti in kulture.“ Čista človekoljubnost znači, če se ne motimo, tajenje pozitivnega krščanstva. Čista človečnost diši pa po masonstvu, da, ona je temeljni stavek masonskega evangelija. Tako vsaj piše mojster F. J. Cretzschmar: „Das Prinzip der Maurerei ist unsprünglich als ein reinmenschliches aufgefasst und festgesetzt worden.“ Ne vem, čemu bi se je hodili slovenski dijaki učit v Prago; se je mar ne navzamejo vže zadosti na naših srednjih šolah?

To sumničenje bo morda marsikdo težko prenašal. Nič ne de. V stanovnem odboru „česko-slovenskega društva“ se bere mej drugimi na petem mestu tudi ime J. L. Kaker se je vže večkrat trdilo, je J. L. duša češko-slovenskega pobratimstva — „pravy apoštol vzajemnosti českoslovinske.“

A pisatelj teh vrst, ki vže več let neposredno občuje se srednješolci, ve tudi, da je isti J. L. slovenskih dijakov poseben, radodaren prijatelj, ter je vže marsikatera češka knjiga po njem iz Prage priromala na Slovensko v roke naših dijakov; ve nadalje, da je g. Lego vrl snubač slovenske mladine za zlato nevesto ob Veltavi.

No, pa čemu bi mi toliko hvalili gospoda J. L.? Poslušajmo rajši, kaj piše o njem Mladoslovenec, g. Trstenjak, v knjigi „Spomenik slovanske vzajemnosti“: „J. L. ... je duševni oče nadepolne slovenske in česke mladine.“ In celo: „Najlepši vzor Slovana pa se kaže L., da zbira okrog sebe česko- slovensko mladino. Duševno in gmotno podpira slovenske dijake, ki se hote učiti češčini, in sam nam je rekel v Pragi, da ima vže toliko učencev na Slovenskem, koliker jih je imel Krist. A ima jih vže zdaj čez sto in mnogo spisov so vže preveli iz češkega po njegovem trudu.“

Zatorej sklepa g. Trstenjak: „Bog nam ohrani še mnogo let“ „milačka“ česke in „ljubljenca“ slovenske mladine!“
 
Lehko tedaj umejemo, da se je tudi „društvo československo“, akoprav ne osnovalo morda po J. L. samem, vender pa popolnoma v njegovem zmislu, v njegovem duhu.

Kak duh je ta?

Ni težko ga spoznati vže iz tega, da je bil g. J. L., kaker piše naš Trstenjak, sotrudnik nekdanjega „Slovana.“ Zanimiv je spis njegov: „O preporodu českega naroda.“ čista človečnost mu je evangelij: Krščanstvo bistveno ne različno od slovanstva.

V dokaz le dvoje ali troje stavkov. „Slovanu so prirojena krščanska načela.“ „Ciril in Metod v načelu nista Slovanom prinašala mnogo, kajti morala je bila malo ne ista, poganski verouk pa se je dal lahko zameniti s krščanskim.“ „Človečnost (humanitas) je vender tisti najdraži dar, kateri je vsadila v naša srca milost najvišega bitja, da bi mu mogli biti podobni.“ „Nekedaj je bilo splošno gaslo krščanstvo, danes je omika.“ Z drugimi besedami: krščanstvo ni čeznaravna vera, niti absolutna, niti za vse čase. To je goli naturalizem, ki ga pridiga masonstvo.

Da, framasonski evangelij je ta, bodi g. J. L. sam, kar hoče, tudi jezuit!

Kako pa zna g. J. L. slovenske dijake obdelovati in navdihovati, poglejmo iz naslednjega pisma, katero je pred nekaj leti pisal osmošolcu, da bi ga odvrnil od duhovskega stanu, h kateremu ga je vleklo srce, ter ga zvabil v zlato Prago na vseučilišče:

„V Pragi 25. avgusta 1885.

Dragi gospod!

Gospod ... mi je pravil, da mislite vstopiti v bogoslovje. Čutite v sebi res poklic do duhovnega stanu, ali Vas sili k temu vbožnost ? Gospod, premislite to dobro! Vi ste mladi in ne morete vkljubu vsej znameniti nadarjenosti svoji imeti ono skušenost, katera mora tukaj glavno besedo govoriti, da bi bili nekdaj res srečni.

Mlad človek, dokler študuje bogoslovje, vidi duhovni stan v samih rožnih barvah in le v sami nebeški zariji. Tudi kaplan, dokler ni prekoračil 30 let, se čuti še zadovoljnega; ko je pa župnik postal in se ozre po svojih sobratih, spoznava, da mej njimi našteje vsaj 80% kateri se v duhovskem stanu ne čutijo srečnih. Vzrok tega je posebno celibat. Celibat ga osamuje, celibat ga odločuje od ostalega društva, celibat zavkazuje mu nespolnjivo dolžnost, (mogoče me razumete) celibat ga meče v nenaraven stan, v katerem človek tudi najtrdniše volje mora končno postati hinavec. Soštejte, koliko župnikov ima n. pr. slovenski narod, in videli bodete, za koliko omikanih družin je slovenski narod vbožnejši.

Vi ste vzgojeni v Werdenberškem zavodu in živeli ste torej (kaker drugi v sličnem zavodu, n. pr. ljub. Alojzijevišči) v ozračji, katero Vas je oplenilo samostalnosti svojega mišljenja. Vi si tega niste svesti, in ko bi mojim besedam kaj vgovarjali, vender prav ne boste imeli. Iz mene govori do Vas skušnja in slovanska ljubezen; premišljujte torej o samem sebi in dobro premislite svoje naklonjenosti in v obče svoj značaj, in odločite se, pa tako, kaker Vam sedaj svetujem.

Pridite v Prago študovat! Ako nimate denarja, dam Vam upanje, da boste dobivali tukaj mesečno 20fl. Mogoče bi dobili še drugega prijatelja Slovencev ... mislim tu advokata ... kateri bi Vam dajal mesečno 10gl., tako da bi tu s 30gl. lahko dobro živeli.

Pišite mi na katero fakulteto bi mislili tukaj vstopiti ... Ako bi Vam smel svetovati katero fakulteto, bila bi pravniška ...

Vi Slovenci ste preskromni ljudje; s tako skromnostjo daleč ne pridete. Javno življenje hoče drugači!

Bodite zdravi.

Vaš prijatelj.

Lego.“