Katoliški liberalizem - Anton Mahnič - 3. del

Katoliški liberalizem

 

"In je ločil svetlobo od teme"

1. Mojz. 1,4

VI.

Glavni grehi katoliških liberalcev.

  
Narisali smo v glavnih potezah bistvo katoliškega liberalizma.

Ko bi tedaj hotel liberalen katolik, tako jasno opominan od rimskega papeža, katerega vender pripoznava z nami za glavarja Kristusove cerkve in za učitelja resnice, ko bi tedaj hotel stvar enkrat resno premisliti, bi morda ne bilo težko, iz zadnjič navedenih stavkov rimske Stolice sestaviti si izpraševanje vesti.

Pri tem bi prišli najprej na vrsto tako zvani opustni grehi. In prav ti grehi so, do katerih spoznanja se dandanes tako težko pride; ker ne le da se na prvi pogled ne pokažejo kot pravi grehi, ampak celo kot lepe, pred vsem krščanske čednosti, katere, kaker se zdi, izvirajo iz najpopolniše, najblaže vseh čednosti, iz ljubezni.

Poglejmo le.

Posebne lastnosti, s katerimi se ponašajo liberalni katoliki, so: prizanesljivost, miroljubnost, krotkost, odjenljivost, strpljivost, molčečnost, pomilovanje, zmernost itd.

Niso li res te lastnosti naravne hčerice tiste ljubezni, katera, kaker jo opisuje sv. Pavel, je potrpljiva, dobrotljiva, se ne togoti, vse pokriva, vse prenaša?

Da, človek bi res liberalnim katolikom enemu za drugim kar nebesa odprl, na zemlji pa postavil jim kip na oltar, ker njim je rečeno: Blagor krotkim, blagor vsmiljenim, blagor mirovitim, ker oni se bodo sinovi Božji imenovali.

Da pa še bolje spoznamo ljubeznjivost liberalnega katolika, poglejmo malo, kako se vede v javnem življenji.

Stopimo najprvo v poslaniško zbornico. Nič ga tu bolj ne bode, kaker da se je zbornica razdvojila v desnico in levico. Koliko neprijetnih ur, koliko dušnih bolečin mu to prizadeva! Kaj pa še le, ko kdo sproži kako kočljivo vprašanje: boj se vname, pušice letajo s desne na levo, z leve na desno, smeh, vriš, krohot, ranjenci se vmikajo, padajo. In naš junak? Tam v sredi sedi zmeden, potrt, kaker s kropom oblit. Poklanja se na desno, na levo, toda v obličje pogledati se ne upa nikomur. Pride čas glasovanja. A vže je pobral kopita iz zbornice, obšla ga je slabost — iz viših, le njemu znanih „razlogov“, zdržuje se glasovanja!

Spet ga srečava. Vrednik je listu, seveda, vsaj kaker on meni — konservativnemu. Sama miloba ga je tudi tukaj; mirno gleda ter ne črhne najmanjše žal besedice, tudi če mu liberalci navalijo kamenja pred same duri, da ne more več iz hiše. Boje se kaliti ljubi mir ali koga razžaliti, molči raji o vsem, kar bi znalo kakerkoli spraviti v nasprotje le dva človeka; zatorej najraji govori o mrtvih, o brezčutnih, brezbarvnih rečeh; ako se loti kdaj razpravljati viša vprašanja, ostane pri zračni teoriji ter se skrbno ogiblje vsake vporabnosti takih vprašanj na sedanjost in življenje.

Ga hočeš videti v politiki? Ta mu je „nevtralno“ polje, češ, cerkev, vera, Kristus sam in njegovo krščanstvo nimajo v politiki, v javnih zadevah ničesar opraviti. „Bodimo zmerni!“ to povsod priporoča. In ker ne da evangeliju in njegovim nazorom v javnost, se njegova politika odlikuje po breznačelnosti; duhovna lenobnost zadušuje vso delavnost, pomišljavost in zamudnost, ki nikdar ne privedeti do odločnega, samosvestnega delovanja, označujeti njegovo politiko.

Pri osnavljanji društev in zadrug izvrstno ume spajati najnasprotniše elemente, postavljaje povsod smotre, ki zanimajo in vgajajo zastopnikom najskrajniših nazorov. Take smotre najraji stika iz slovstva, iz znanstva, iz narodnega gospodarstva in drugih enacih nasproti veri, kaker se zdi, nevtralnih strok. Sloga, edinost, to je gaslo, to je zastava, pod katero vse zbira, vse brati in poljublja.

Sploh, da ponovimo, kar smo vže rekli: katoliški liberalec hoče biti povsod in vselej apostelj ljubezni, miru in sprave.

Zdi se, da on še le je po osemnajstih stoletjih prodrl v duh tistih besed, katere je zapisal apostelj: Bog je ljubezen.

Toda žalibog, da ravno tisti apostelj mej vsemi najodločniše obsoja oznanjevavce ljubezni in sprave, katoliške liberalce namreč, pišoč črno na belem, da v Jezusu Kristusu se nam je razodela resnica, in da je pred vsem potrebno nam v to resnico verovati. In tako se vse čednosti katoliškega liberalizma spremene v ravno toliko napak, recimo glavnih grehov, ki ne bodo nikdar odpuščeni.

In kaki grehi so to!

Bog je ljubezen, res. A še prej ko ljubezen, je Bog resnica, in sicer ne morda kaker suknja katoliškega liberalca, ki se da prekrojiti ali razkrojiti, privihati ali zavihati, kaker veleva vsakdanja moda. Ne, Bog je resnica, resnica ena, večna, nespremenljiva — punctum! In sicer resnica, ki zavzema vsega človeka od znotraj in od zvenaj, zasebnega in v javnosti, ki zavzema vse človeško, javlja se v slovstvu, v umetnosti, v politiki, v gospodarstvu, dasi je to tudi narodno!

Dalje resnica, ki nima ostati skrita v kakem kotu, ampak se ima svetu oznanjati in sicer očitno, se streh.

A žalibog, da ta resnica je, kaker nje početnik Jezus Kristus, vedno imela in ima nasprotnikov, ki, ne le da se ji ne podvržejo, ampak jo očitno taje, ji nasprotujejo, pobijajo. I tem nevarniši so sovražniki resnice, čim bolj znajo svoji laži dati lepo, zapeljivo lice, oni so dereči volkovi v ovčjih kožah. Taki volkovi so dandanes liberalci.

Dolžnost njih napade na resnico odbijati in jih zavračati imajo seveda pred vsem duhovni v cerkvi, na prižnici. In zunaj cerkve? Morda nobeden? Tako da v zbornici, v politiki, v slovstvu, v javnem življenji bi resnica ne imela nikogar, ki bi jo branil? da bi smel tu vsak v obličje ji pljuvati?

In pa še celo dandanes, ko konštitucijonalni parlamentarizem sega z bogoskrunsko roko po konkordatih, po svetem zakonu, po vzgoji katoliških otrok; ko javna gledišča smešijo svete skrivnosti; slovstvo zatajuje, izpodkopuje na tisoč raznih načinov vero, okužuje narodom nrav?

Celo dandanes, pravim, ko ljudstvo na tiskano besedo časnikov in knjig kar prisega, ko se brezpogojno klanja javnemu mnenju, ko mladina slovstvene proizvode kar požira... ?

Pri tem vsem tedaj bi se imelo zvenaj cerkve — molčati, kaker učite vi, katoličani v liberalni suknji?

Kdo pa ima dolžnost katoliško resnico zvenaj cerkve braniti? Kdo drug, ako ne katoličan sam? Katoličan — poslanec, katoličan — pisatelj, katoličan — politik, katoličan — vrednik!

Odgovorite, o molčeči, o potrpljivi, o spravljivi katoliški liberalci!

Kaj pomaga pridigati mir, slogo, edinost v imenu narodnosti, mej tem ko nam narod pred očmi versko, nravstveno in gmotno hira in gineva? Kdo bo enkrat pred sodnjim stolom odgovarjal za tisoče nedolžnih duš, katere je zadavil sovražnik, mej tem ko ste vi molčali in mirno spali?

Zdaj pa reci kdo, da zgore navedene čednosti naših katoliških liberalcev niso resnično grehi, veliki grehi?

A da bi vsaj ljubezni resnično služili, katero toliko priporočajo. Toda izmej vseh drugih čednosti žalijo najhujše ravno ljubezen, ker s tem, da prizanašajo nasprotnikom, izdajajo lastne ljudi dušnemu, večnemu poginu, zanemarjaje dolžnost, o kateri pravi sv. Frančišek Salezij: „Krščanske ljubezni delo je na pomoč klicati, ako se nehaja volk mej čredo, bodisi kjerkoli."

VII.

Dalje o glavnih grehih katoliških liberalcev.

Polu-racijonalizem. Rosmini-jev ontologizem.

Ne pa, da bi katoliški liberalci ostali pri samem molčanji; oni hote tudi govoriti. Težnje katoliškega liberalizma so se v našem veku pojavile ne le negativno, v miroviti prizanesljivosti, ampak tudi pozitivno. Naravno; pri samem molčanji in negaciji se ne more dolgo ostati, človeški duh zahteva vedno nekaj pozitivnega, in tej naravni potrebi moral je zadostiti tudi katoliški liberalizem, ako se je hotel vzdržati in na zvenaj opravičiti. V to nam je stvaril cele filozofično-verske zisteme; iz njega se je na Nemšken porodil semi-racijonalizem, na Laškem ontologizem, katerega najznamenitiši zastopnik je Rosmini.

Da razumemo, kako močno vgajati ti dve zistemi težnjam katoliškega liberalizma, moramo vedno pred očmi imeti njegove namere, ki obstoje bistveno v tem, da spaja resnico z lažjo, da druži Boga s hudičem.

Resnica se nam je razodela v krščanstvu; to pa je po svojem bistvu pozitivna, nadnaravna vera. Kot tako sloni neposredno na principu božje avktoritete, ter zahteva od človeka, da se mu brezpogojno podvrže; ta pokorščina se pa od človekove strani dejstvuje po veri. Vera je bila vselej in je prvi, temeljni zakon pravega krščanstva.

Krščanski veri bistveno nasprotuje umarstvo ali racijonalizem, ki nasproti božji avkoriteti povdarja edino človeški razum, ne hote druzih resnic pripoznati, nego li tiste, ki se izvajajo iz razuma in se dajo čisto umstveno vtemeljiti.

Semi-racijonalizem hoče, kaker beseda sama pojasnjuje, ostati nekako v sredi mej krščanstvom in racijonalizmom, namerjajoč dati vsakemu svoje, rešiti oba.

Poglejmo. Semi-racijonalizem sicer priznava pozitivnost in — vsaj z besedo — čeznaravnost krščanstva, ne taji božjega početka katoliške cerkve; tudi ne taji samo na sebi vere in njenih skrivnosti. Zarad tega povdarja odločno svoj krščanski značaj. Toda, ako si njegove nauke natančniše ogledamo, kmalu vidimo, da se skadi vse krščantvo in prav za prav ne ostane od njega nič več. Vse skrivnosti so semiracijonalistom le relativno take, vera sama tudi le relativno in začasno potrebna. Kaker namreč trde, ni Jezus Kristus ničesar učil, kar ni vsaj v jedru zapopadeno v človeškem razumu; on ni hotel nego po grehu oslabelemu razumu na pomoč priti razodevši mu pozitivno, česar ni mogel več sam ob sebi doseči. Toda ako razum razodete resnice premotruje, se zna počasi zgoditi, da jih bo vse razumel in si jih razlagal iz lastnih principov; to velja celo o najviših skrivnostih naše vere. Z napredujočim razvijanjem človeškega razuma prehaja potemtakem vera v znanost; in zna še priti čas, da se slednjič umstveno dokažejo in razumejo vse skrivnosti; tedaj pa preneha vera in na mesto njeno stopi — vednost. In res, semi-racijonalistični teozofi na Nemšken so se vže ponašali, da so prišli do dna skrivnosti najsvetejše Trojice in druzim verskim dogmam.

Iz tega je razvidno, da semi-racijonalizem prestopi z verskega stališča na čisto naravno; krščanstvo izgubi tako ves skrivnosten značaj, vso čeznaravnost. Na mesto božje avktoritete v katoliški cerkvi stopi razum se svojo znanostjo: kaj in kako se ima o vsakem času verovati, ima določevati znanost.

Semi-racijonalizem pride dosledno do racijonalizma. Res sicer, da so semi-racijonalisti odločno povdarjali svoje krščanstvo, da, smatrati se hočejo pod imenom starih katolikov za edino pravo katoliško cerkev; toda ko jih je Rim od sebe pahnil, se družijo z janzenisti in protestanti, češ, tukaj si bodo rešili crkven, ortodoksen značaj. Toda, da je to nemogoče, podučiti bi jih pač morala zgodovina protestantizma samega, kateri se je naravno razvil v racijonalizem; k temu pelje neizogibno odpad od božje avktoritete v katoliški cerkvi, k temu privede tudi nje.

Pač pa so sorodnost semi-racijonalizma z racijonalizmom in liberalizmom koj iz početka sprevideli sovražniki katoliške cerkve na Nemškem; ti so proti-rimsko gibanje nemških učenjakov semi-racijonalistov z Döllingerjem na čelu nad vse odobravali in povspeševali na vse mogoče načine.

Tako je semi-racijonalizem najsijajniše pokazal puhlost ali nezmisel katoliško-liberalnega Proteja.

Enako spojitev večno nezdružnih nasprotij je namerjal Rosmini-jev ontologizem, isto tako priljubljen in povspeševan od liberalcev v Italiji, kaker semi-racijonalizem v Nemčiji.

Bistvo ter konečno teženje racijonalizma meri na to, da odtegne človeški razum božji avktoriteti, ki se na zemlji javlja po nezmotni besedi katoliške cerkve, naj se vže to doseže po katerikoli poti. Rosmini, akoprav, kaker se zdi, ne se slabim namenom, jo je res vkrenil na drugo, od Nemcev različno pot. Trdil je, da človek vže v naravnem stanu gleda se svojim razumom neskončno bitje Božje ter si iz tega določuje svoje pojme in ideje. Tako je zamenjal naravni stan in spoznanje s čeznaravnim; kaker nas namreč vera uči, bomo še le po čeznaravni milosti Kristusovi v nebesih dospeli do neposrednega gledanja božjega bistva, katero bo samo na sebi predmet in princip vsega našega spoznanja.

Ako pa vže zdaj neposredno gledamo Boga in iz njega vse spoznavamo, čemu nam ima biti potem katoliška cerkev? Ni li potemtaken njena naloga, privesti nas ter zediniti z Bogom, vže sama na sebi rešena? Ni li tedaj cerkev sama brezpotrebna? Seveda teh vprašanj si verni Rosmini najbrže nikdar ni postavljal, niti iz svoje zisteme izvajal posledic, katerih bi se bil pred vsemi on sam najbolj prestrašil — pač pa so jih izvajali liberalci ter znali z rosminijanizmom zvabiti na svojo stran kratkovidne katolike ali vsaj narediti jih svojim nameram neškodljive.

Za te kratkovidneže, namreč liberalne katolike, je bil Rosmini kar Mesija, poslan iz samih nebes; krščansko zveneče puhlice, govorjenje o Besedi, o sakramentih, in, ako vže ne drugo, vsaj versko življenje in osebne čednosti Rosminijeve: vse to je dajalo občutljivi vesti katoliških liberalcev dovolj poroštva za krščanski značaj Rosminijeve filozofije, mej tem ko so ob enem tudi njih liberalcem prijazne težnje v Rosminiji našle filozofične vtemeljitve in opravičbe.

Edini seveda, ki so si o tem okoristili, so bili pravi, skrajni liberalci, nasprotniki krščantva in papeštva. Ti namreč dobro vedo, da glavna točka v boji mej liberalizmom in krščanstvom, od katere je konečno vse odvisno, je prav za prav božja avktoriteta katoliške cerkve, oziroma rimskega papeža. Kaker brž se na katerikoli način človeštvo tej avktoriteti odtegne, stoji vže na stališči racijonalizma in liberalizma. In en tak način je iznašla Rosminijeva filozofija; ker ona zatajivši bistveno razliko mej naravnim in nadnaravnim, spravlja človeka v neposredno dotiko z Bogom ter naredi potemtakem katoliško cerkev, njene dogme, milost, popolnoma brezpotrebno.

Rosmini diši močno po Hegelu in njegovem panteističnem idealizmu; in kaker Hegel, povspešuje tudi on državno absolutnost; posebno pa najdejo pri njem, nič manj kaker pri nemšken panteistu, absolutno-nacijonalne težnje popolno opravičbo. Ako so namreč vse naše ideje, sploh vse spoznanje in duševno teženje neposreden včinek božjega bistva, naravno potem, da se v človeku javlja ne toliko njegovo, ampak božje mišljenje, teženje: tu imamo nekak začetek vesoljnega logičnega pojma Hegelovega. Ako se tedaj velike množice v narodu polasti ideja in želja po zedinjenji, ima to absolutno opravičbo; vse pozivanje na tako zvano zgodovinsko pravo, na vlastinsko pravico, na princip legitimnosti itd. izgubi potem popolnoma vso veljavo in moč.

Tukaj je tičal zajec v Rosminijevi filozofiji. Kratkovidni katoliki v liberalni suknji so urno vdarili za njim ne zapazivši, kako so poganjaje ga se zajcem vred zašli v nasprotni tabor — liberalcem na limanice. Govoril je Pij IX, opominal je „syllabus“, jasno in odločno — vse zastonj! Kaj pa da! Kdo bo učil onega, v kogar čeljustih javlja božje bitje svoje nazore, svojo voljo! Živela zedinjena Italija! tako je klicala revolucija. Živela! odmevalo se je od strani katolikov poliberaljenih od Giobertija in Rosminija — in možje iz lože so se v pest smejali. Sploh sta ontologizem Rosminijev in nacijonalno zedinjenje v Italiji najože sklenjena, kaker sta rosminijanstvo in iridentizem zvenaj Italije skoraj da eno in isto.

Tako so liberalni katoliki bratom masonom pripomogli do tega, česar bi ne bili brez njih nikdar dosegli.

Zdaj seveda — po toči — katoliški kratkovidneži odpirajo oči. Mea culpa, mea maxima culpa!

Skoraj bi rekel, da se je na Slovenskem nekaj enakega godilo — seveda v manjši meri; ker do Rosminijev, Giobertijev se nismo še povspeli, tudi naše narodno zedinjenje bi se ne dalo primerjati z italijanskim.

Vender je nekaj — si licet parva componere magnis. Kaker se je tam porodila „la giovine Italia“, tako imamo tudi pri nas vže okol dvajset let mlado Slovenijo, in kar je še več — Mladoslovence. Nekdo se je enkrat šalil, da bi se znal mej njimi najti celo kak — tripičen brat. Ti Mladoslovenci tedaj so se lotili po Sloveniji, kaker je dandanes sploh po svetu moda mladih, sejati liberalizem, zdaj očitno, zdaj skrito, kaker je bolje kazalo.

Toda, kar sem hotel reči, zgotovila se je tudi pri nas nekaka zveza mej liberalci in kratkovidnimi katoličani. Porodilo se je dete, ki je močno podobno katoliško-liberalnemu Proteju.

Kako je bilo to mogoče? Liberalci, kaker sploh otroci te luči, zviti in prekanjeni nad vse, so svoje liberalstvo odeli z narodno suknjo in se v nji šopirili; in res, bil je nekdaj čas na Slovenskem, ko jim je vse ploskalo, vse jih občudovalo, vse se jim klanjalo, njihove liste kaker evangelij bralo: vsa ta čast se jim je skazovala od pravih, vernih katolikov, kakeršni so Slovenci v ogromni večini vedno bili in so — ker liberalcev je bilo mej njimi vedno le peščica — od vernih katolikov tedaj so bili češčeni.
  
Take katolike, naj bodo še tako verni in goreči, bi Pij IX. imenoval — liberalne.

VIII.

Pet resnic iz katoliško-liberalnega katekizma.

Doslej smo v obče narisali temeljne nazore liberalnih katolikov in na splošno označili njihove težnje. Toda, kaker se povsod iz temeljnih stavkov izvajajo nadaljne posledice in se vpotrebljajo na življenje in njegove razne strani, tako razumejo tudi liberalni katoliki iz svojih fundamentalnih dogem posledovati ter jih na razne načine praktično vporabljati; navzlic svej nedoslednosti so si vender od druge strani povsod strogo dosledni. Navedimo tu nekoliko takih teoretično-praktičnih stavkov, kateri našim liberalnim bratom posebno vgajajo, da jih ne nehajo o nobeni priložnosti povdarjati in
priporočati.

1. „Ločiti moramo mej privatnim in javnim človekom“. Vse drugači namreč, menijo, se človek lehko vede v zasebnem življenji nego v javnem. Dajo mu dve vesti: privatno in javno. Kot zasebnik mora prav po veri katoliško-krščansko živeti, dolžan je moliti sam in z družino, postiti se, kaker zapoveda sv. cerkev, prejemati sv. sakramente. A v javnosti izgubi krščanska postava vso moč. Tu lehko glasuje za poslanca, ki nad vse črti ravno tisto vero, katera mu je kot katoličanu najsvetejša; v javni zbornici sme udrihati po konkordatu, po jezuitih, češ, saj se godi javno; v državni uniformi ne velja več apostolska vera, katero je zjutraj doma molil, Božje zapovedi izgubijo zavezavnost, kaker brž je stopil čez prag vradnijske pisarne.

2. „Vera nima ničesar opraviti s politiko.“ Vsak bodi sicer veren kristijan, živi, kaker Bog zapoveduje: spoštuj očeta in mater, ne kradi, ne goljufaj itd. Kaker brž pa stopimo na politično polje, vse to nič ne velja, ker tu so drugi, „viši“ oziri, drugi interesi. Navzlic četrti zapovedi je izjemoma dovoljen vpor proti postavni oblasti; akoravno je greh sosedu vkrasti en goldinar, sme se vender brez greha postavnega vladarja pregnati s prestola; tudi papeža, recimo cerkev, oropati države ni prepovedano; ker v politiki sploh ne velja več božje pravo, ali vsaj ga ne smemo vzeti tako strogo; tu je marveč merodajen princip „dovršenih dogodkov“ t. j. princip fizične sile. Nič nenavadnega ni, da najdemo na mizi takega liberalnega katolika molitvene knjige, življenje svetnikov s čudeži, a ob enem romane, leposlovne liste, kjer se smeše ravno tisti svetniki, taje čudeži; zvest podanik je svojemu cesarju, in vender podpira se svojim denarjem liste radikalne, framasonske! Da celo v nedeljo po pridigi bo prav goreče molil za — sv. Očeta, a isto nedeljo še po popoldanski službi Božji se ne bo pomišljal pokazati se na vasi v rokah z liberalnim listom, ki istega sv. Očeta psuje kot „izvrg“ človeštva; nič ne de, da je bil list prepovedan od cerkvene oblasti, češ, blasfemija v vodnem članku političnega lista — ni blasfemija!

3. „Tudi se slovstvom nima vera ničesar.“ Liberalni listi vseh strok: „Neue Freie Presse,“ „Gartenlaube,“ nadalje Dunajski in Ljubljanski „Zvon“; pisatelji: Turgenjev, Stritar itd. itd. najdejo dovolj prostora in mirnega bivališča v knjižnici istega „katolika,“ kateremu vera ni nikaker deveta briga: saj se zdržuje o petkih mesnih jedi, ob nedeljah in praznikih hodi k sv. maši, vsaj enkrat na leto, namreč o velikonočnem času, prejema sv. sakramente itd. In vender je tako. Še celo rajnkega „Slovana“ naročnik je bil in goreč častivec, prisegal je na vsako njegovo besedo; istega „Slovana“ častivec, sem rekel, ki se je predrznil blatiti vedno devištvo Matere Božje; akoravno je kot katolik vže morda tisočkrat se vso pobožnostjo klical: sv. devic Devica, za nas Boga prosi! in tudi 25. marcija prav pazljivo poslušal in se celo prekrižal, ko se je bral evangelij, da Marija bo spočela od Sv. Duha!

4. „Mi ne tajimo papežu njegove oblasti niti mu kratimo njegovih pravic. Toda ta oblast je duhovna, ne posvetna. Naj tedaj oznanja sv. evangelij, naj uči: ko bo govoril „ex cathedra,“ smo gotovo mi prvi, ki se mu brezpogojno podvržemo. Toda v politiki, v socijalnih zadevah, v narodnostnem vprašanji itd. hočemo biti neodvisni, papež se v to nikar ne vtikaj, kar bi znalo mu le škoditi. Saj vender uči vsaka dogmatika, da je nezmotljivost papeževa omejena na vprašanja o „veri i nravi“. Dalje širiti delokrog papeške oblasti bilo bi isto, kar iz novega veka siliti nazaj v nesrečni srednji vek, ko so si papeži vsvajali tudi posvetno oblast nad kralji in narodi. Tega nas Bog varuj! Sicer pa tudi papeži sami sprevidevajo, da to več ne gre; govore o politiki in o drugih vprašanjih, ki ne spadajo strogo v vero ali nrav, nikar več ne žugajo z izobčenjem, z interdiktom itd., ni slišati več grozovitega: anathema sit — ampak le bolj krotko podučujejo, svetujejo po okrožnicah in listih. Tako tudi glede katoliškega liberalizma — Kdo je vstani dokazati, da ga je papež „ex cathedra“ zavrgel?“
  
Tako modrujejo liberalni katoliki. Vsekako, če so res pravi, pokorni sinovi rimskega papeža, je čudno vže to, kako da se predrznejo svojemu očetu določevati meje njegove oblasti in delavnosti. Sicer naj bi premislili: ako Sv. Duh, kaker sami priznavajo, razsvitljuje in nagiblje papeža, da v verskih in nravskih zadevah vedno govori resnico „ex cathedra“, ga li morda Sv. Duh popolnoma zapusti, ko stopi s katedre? Ne ostane tudi še potem pravi namestnik Kristusov? pravi učenik katoličanom? isto kar oče v družini? Potemtakem bi ne imeli otroci očeta ali matere vbogati nego le tedaj, ko jim poostri svoje povelje z žuganjem, da jih bacne popolnoma iz hiše, da jih izključi od dedščine? Lepa družina taka! Kje bi ostalo potem še kaj prostora za tisto prelepo družinsko čednost, kateri pravimo „otroška ljubezen?“ Čujte no, kako o tem sodi naš oče sam, rimski papež: Silentio praeterire non possumus eorum audaciam, qui sanam non sustinentes doctrinam contendunt illis Apostolicae Sedis iudiciis et decretis, quorum obiectum ad bonum generale Ecclesiae eiusdemque iura ac disciplinam spectare declaratur, dummodo fidei morumque dogmata non attingat, posse assensum et obedientiam detrectari absque peccato, et absque ulla catholicae professionis iactura“ (Quanta cura). Kar bi kratko po domače rekli: Dolžni smo pod smrtnim grehom verno sprejemati in poslušati, karkoli in v kateri koli obliki nam papež govori.
 
In ako nočemo vže rimskega papeža slušati, ko nas podučuje o političnih, socijalnih itd. rečeh, koga bomo li poslušali, koga sledili? Same sebe? Toda smo morda mi bolj nezmotljivi, kaker oni, kateremu je Kristus v Petru naročil, naj pase njegove ovce, mej katerimi smo tudi mi, mej katerimi so in hočejo ostati tudi liberalni katoliki? Bomo poslušali javno mnenje? Kdo je pa dandanes vstvarja in vodi? Liberalno časništvo, ki je večinoma v rokah židov in framasonov; tem tedaj se prodaje katolik, ki neče verno sprejemati okrožnic in pisem rimskega papeža! In pri teh zakletih sovražnikih Kristusove vere upa najti više politiške in socijalne modrosti nego pri rimski Stolici, na katero je Kristus sezidal svoje kraljestvo? Ali je morda politiške nezmotljivosti in modrosti iskati v večini glasov po naših državnih in deželnih zbornicah, bolj kaker pri tistem papeštvu, ki je od Boga visoko postavljeno nad vse narode, ki hrani v sebi po nepretrgani tradiciji svetovno skušnjo osemnajst stoletij? Modrejši kot to papeštvo bodi jezičen demagog, ki dandanes tolikokrat določuje javno mnenje, ki se od drugega ne da voditi, nego od strasti in slavohlepnosti?! Slabo ste si izvolili, bratje liberalni!

In o vašem laži-katolicizmu kaj pravi rimski papež? Res, da ni še izrekel nad njim: anathema sit — vender obsodil ga je o raznih priložnostih, z besedo in pismom, imenujoč ga „najpogubnišo kugo“, rekši, da „sloni na principih, ki so čez vse škodljivi“, spričujoč, da „je bil vže večkrat zavržen od apostolske Stolice.“ Ni še to zadosti? Kdo pa hvali, kdo povišuje katoliški liberalizem? Liberalci in framasoni, kateri povsod ploskajo podjetjem, ki izhajajo od liberalnih katolikov, povsod se ž njimi zavezujejo, njih korake povspešujejo. Liberalni katoliki, ako imate le še kaj katoliške zavesti in čustva, postavljeni ste mej papeža in ložo, izvolite: aut — aut!

5. „Sploh bi cerkvi svetovali, da se sprijazni z modernim napredkom in njegovimi idejami.“ Ali, kaker je baje liberalnim katolikom iz srca govoril Falloux: “Tudi cerkev bi morala imeti svoje leto 1789“. Tega mnenja je bil nekdaj tudi rajnki Dupanloup, ki je l. 1845, gotovo še ves prevzet od „slave velikega naroda,“ tako-le pisal: „Mi odobrujemo in zahtevamo principe in svoboščine od 1789“. „Vstava cerkvena naj se prevstroji v zmislu novega konstitucijonalizma — uče dalje naši znanci — da se omeji papeževa samooblastnost ter se pripusti tudi vernikom več vpliva na vpravljanje cerkvenih zadev. Posebno bi ne smela cerkev prezirati narodnostnih teženj. Čas je, da popusti staro latinščino, katere narod ne razume, ter vvede v Božjo službo živeče jezike.“

Liberalni katoliki tedaj ne vedo, da je Jezus Kristus sam enkrat za vselej dal vstavo svoji cerkvi in da nimajo narodi niti demokrati besede v tej reči, ampak le dolžnost cerkvi se podvreči, kakeršna je. Ta  bi bila pač lepa, da bi v kraljestvu Božjem parlament vladal, ali da bi se po ljudskih taborih z večino glasov določevalo, kaj se ima verovati, v kakem jeziku maša brati!
 
Kar se pa tiče modernih principov in napredka, cerkev pač ne potrebuje svetov, ona hodi svojo pot, odkazano ji od Sinu Božjega. Kdor noče ž njo, ga pusti; a zgodovina kaže, da odpad od cerkve pelje neizogibno v barbarstvo. Čudimo se le, kako se morejo sploh še najti mej katoličani taki slepci, da si več obetajo od puhlih fraz 1789, nego od žive in oživljajoče besede katoliške!

In pa celo narodnostni ideji pripisovati rešivno moč, vstajenje, prerojenje narodov in sicer — narodnostni ideji v nasprotji s cerkvijo, s škofi in papežem, kaker se dandanes navadno povdarja! Kateri narod je bolj naroden, kaker francoski? Tudi on je v svojem narodnem ponosu vkljuboval cerkvi in papežu. In vender kaj so mu koristile tako zvane svoboščine od 1. 1682, katere je tako zagrizeno branil proti Rimu? Ravno narodna pijanost ga je oslepila ter zmešala, da je sramotno padel ter bil ponižan pred vsem svetom, ponižan ravno za tistega časa, ko je vesoljna cerkev rimskega papeža ovenčala z dogmo nezmotnosti, kateri je Francija vedno protivila. Ne narodnost tedaj, vkoliker je dobra in v naravi vtemljena, ampak narodnost v nasprotji s cerkvijo, z Rimom, recimo katoliški liberalizem, ki vse dobro in naravno okužuje — pestis perniciosissima — ta je Francijo pogubila.

No, da bi se narodnost podredila in vpokorila vseobsežni, neskončno viši ideji katoliški, kdo bi se pa pomišljal priznati jej, kar ji gre. Toda liberalni katoliki se do čisto katoliškega naznanja ne morejo povspeti, ampak vedno raji pritegujejo se svojmi polu-brati — liberalci.

Da bi se vender liberalni katoliki enkrat za vselej zapomnili, kar jim je Pij IX. zasolil s tem, da je zavrgel nauk tistih, ki menijo, da „se rimski papež more in mora sprijazniti in pogoditi z napredkom, z liberalizmom in z moderno civilizacijo. — Syllabus LXXX.